SI20378A

SI20378A - Vodna raztopina in postopek za fosfatiranje kovinskih površin

Info

Publication number: SI20378A
Application number: SI9920018A
Authority: SI
Inventors: Peter Schubach; Joachim Heitbaum; Thomas Kolberg; Jeworrek Margit Fleischhacker; Peter Joerns; Michael Deemer; Ralf Stickler; Juergen Specht
Original assignee: Metallgesellschaft Aktiengesellschaft
Priority date: 1998-02-27
Filing date: 1999-02-24
Publication date: 2001-04-30
Also published as: JP2002505378A; AU3029899A; DE19808440A1; US6497771B1; KR20010041417A; CA2325012A1; SK12352000A3; BR9909236A; ATE224466T1; PL342623A1; CN1292041A; TR200002495T2; AU740987B2; EP1060290B1; WO1999043868A1; DE59902751D1; DE19808440C2; EP1060290A1

Abstract

Opisana je vodna, fosfat vsebujoča raztopina za proizvodnjo fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz železa, jekla, cinka, cinkovih zlitin, aluminija ali aluminijevih zlitin, ki vsebuje 0,3 do 5 g Zn2+/L, 0,1 do 2 g nitrogvanidina/L in 0,05 do 0,5 g hidroksilamina/L, pri čemer je S-vrednost 0,03 do 0,3 in masno razmerje Zn2+ proti P2O5=1:5 do 1:30. Nadalje je opisan postopek za fosfatiranje, pri katerem kovinske površine očistimo, zatem obdelamo z zgoraj navedeno, fosfat vsebujočo raztopino v času 5 sekund do 10 minut pri temperaturi 15 do 70 stopinj celzija in končno izperemo z vodo.ŕ

Description

Vodna raztopina in postopek za fosfatiranje kovinskih površin

Opis

Izum se nanaša na vodno, fosfat vsebujočo raztopino za proizvodnjo fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz železa, jekla, cinka, cinkovih zlitin, aluminija ali aluminijevih zlitin. Izum se nanaša nadalje na postopek za fosfatiranje kovinskih površin z uporabo vodne fosfatirne raztopine.

V nemški patentni prijavi 196 34 685.1 od 28.08.1996 so predlagali vodno, fosfat vsebujočo raztopino za proizvodnjo fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz železa, jekla, cinka, cinkovih zlitin, aluminija ali aluminijevih zlitin, ki vsebuje 0,3 do 5 g Zn²⁺/L in 0,1 do 3 g nitrogvanidina/L, pri čemer je S-vrednost 0,03 do 0,3 in masno razmerje Zn²⁺ proti P2O5 = 1 : 5 do 1 : 30, in ki proizvaja kristalne fosfatne sloje, v katerih imajo kristaliti maksimalno dolžino roba <15 pm. V nemški patentni prijavi je nadalje opisan postopek za fosfatiranje, pri katerem kovinske površine očistijo, zatem obdelujejo z zgoraj navedeno, fosfat vsebujočo raztopino v času 5 sekund do 10 minut pri temperaturi 15 do 70 °C in zatem izperejo z vodo.

Izum je osnovan na nalogi, da vodno, fosfat vsebujočo raztopino in postopek za fosfatiranje, ki sta bila predlagana v nemški patentni prijavi 196 34 685.1, tako izboljšamo, da je maksimalna dolžina roba kristalitov, ki se nahajajo v proizvedenih fosfatnih slojih, signifikantno < 15 pm, da imajo proizvedeni fosfatni sloji nasipno maso 2 do 4 g/L in da so proizvedeni fosfatni sloji glede nasipne mase in dolžine roba kristalitov tudi med dolgotrajnejšim obratovanjem fosfatirne kopeli konstantni oziroma enakomerni.

Nalogo, na kateri je osnovan izum, rešimo z ustvarjanjem vodne, fosfat vsebujoče raztopine za proizvodnjo fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz železa, jekla, cinka, cinkovih zlitin, aluminija ali aluminijevih zlitin, ki vsebuje 0,3 do 5 g Zn²⁺/L, 0,1 do 2 g nitrogvanidina/L, in 0,05 do 0,5 g hidroksilamina/L, pri čemer je S-vrednost 0,03 do 0,3 in masno razmerje Zn²⁺ proti Ρ₂Ο₅ = 1 : 5 do 1 : 30. Torej obstaja jedro izuma v tem, da raztopina, ki je predlagana v citirani nemški patentni prijavi, vsebuje poleg pospeševalnega sredstva nitrogvanidina tudi pospeševalno sredstvo hidroksilamin v majhni koncentraciji, pri čemer je koncentracija nitrogvanidina v raztopini po predmetnem izumu signifikantno znižana glede na koncentracijo nitrogvanidina v raztopini, ki je predlagana v nemški patentni prijavi.

Po izumu je posebno prikladna in prednostna raztopina, ki vsebuje 0,1 do

1,5 g nitrogvanidina/L kot tudi 0,1 do 0,4 g hidroksilamina/L. Pri uporabi teh prednostnih značilnosti izuma dosežemo optimalne rezultate pri fosfatiranju.

Čeprav je bila iz patentnega spisa EP-B 0 315 059 po eni strani znana raztopina za fosfatiranje železnih površin, ki ima koncentracijo cinka 0,2 do 2 g/L in ki vsebuje kot pospeševalna sredstva hidroksilamin, hidroksilaminske soli ali hidroksilaminske komplekse, ki podelijo raztopini koncentracijo hidroksilamina 0,5 do 50 g/L, prednostno 1 do 10 g/L, in čeprav je po drugi strani iz spisa EP-B 0 633 950 znana raztopina za proizvajanje baker vsebujočih fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz jekla, pocinkanega jekla, z zlitinami cinka oslojenega jekla, aluminija in njegovih zlitin, ki ima koncentracijo cinka 0,2 do 2 g/L, koncentracijo bakra 0,5 do 25 mg/L, koncentracijo P2O5 5 do 30 g/L, ki vsebuje kot pospeševalna sredstva hidroksilamin, hidroksilaminske soli in hidroksilaminske komplekse, ki podelijo raztopini koncentracijo hidroksilamina 0,5 do 5 g/L, in ki dodatno lahko vsebujejo kot oksidacijsko sredstvo organsko nitro spojino, je bilo za strokovnjaka izredno presenetljivo, da je že s sorazmerno majhnimi koncentracijami nitrogvanidina in hidroksilamina možno proizvajati fosfatne sloje, ki imajo optimalno nasipno maso 2 do 4 g/m², katerih nasipna masa je tudi pri trajnem obratovanju zelo enakomerna in katerih kristaliti imajo v vsakem primeru maksimalno dolžino roba < 15 pm, pri čemer je dolžina roba vsekakor praviloma signifikantno < 10 pm. Ti presenetljivo ugodni učinki raztopine po predmetnem izumu so v zvezi z nadaljnjim ugodnim učinkom, ki obstaja v tem, da iz raztopine po predmetnem izumu zaradi sorazmerno majhnih koncentracij pospeševalnega sredstva prehajajo relativno majhne množine pospeševalnih sredstev iz fosfatirne kopeli v sledeče obdelovalne stopnje in končno v odpadne vode. Z raztopino po predmetnem izumu je torej zagotovljeno, da obe pospeševalni sredstvi skorajda kvantitativno dovajamo v fosfatiranje.

Raztopina po predmetnem izumu pa strokovnjaku tudi ni očitna ali sugerirana iz zgoraj citiranega stanja tehnike, saj v primerjavi z raztopino, predlagano v nemški patentni prijavi 196 34 685.1, uporablja raztopina po predmetnem izumu samo nižje koncentracije nitrogvanidina kot tudi dodatno hidroksilamin, v primerjavi z raztopinama, ki sta znani iz obeh citiranih evropskih patentnih spisov, pa uporablja raztopina po predmetnem izumu koncentracije hidroksilamina, ki so manjše od koncentracij hidroksilamina, prikazanih v citiranem stanju tehnike, poleg tega pa v obeh citiranih evropskih patentnih spisih uporaba nitrogvanidina kot pospeševalnega sredstva ni prikazana in oba citirana evropska patentna spisa pozivata strokovnjaka, da uporablja visoke koncentracije hidroksilamina, ker je v spisu EP-B 0 315 059 zahtevek za prednostno koncentracijo hidroksilamina 1 do 10 g/L, v Primeru 1 spisa EP-B 0 633 950 pa delajo s koncentracijo hidroksilamina 1,7 g/L. Torej pripada predmetnemu izumu zasluga za spoznanje, da je na različnih kovinskih površinah možno nanašati kvalitativno zelo kakovostne fosfatne sloje izhajajoč iz raztopine, ki ima zelo nizko vsebnost hidroksilamina in sorazmerno majhno vsebnost nitrogvanidina, pri čemer je glede vsebnosti hidroksilamina izum ubral pot, ki ni bila vnaprej začrtana v stanju tehnike, namreč uporabo prav visokih koncentracij hidroksilamina.

Pri nadaljnji izvedbi izuma je predvideno, da raztopina vsebuje 0,3 do 3 g Zⁿ²+/L. Raztopina je torej primerna prednostno za uporabo v okviru tehnologije, ki dela z malo cinka. Nadalje je predvideno pri nadaljnji izvedbi izuma, da vsebuje raztopina dodatno 0,5 do 20 g NO37L, da raztopina vsebuje dodatno 0,01 do 3 g Mn²⁺/L in/ali 0,01 do 3 g Ni²⁺/L in/ali 1 do 100 mg Cu²⁺/L in/ali 0,01 do 3 g Co²⁺/L. Zlasti zaradi vsebnosti bakra 1 do 100 mg Cu²⁺/L so proizvedeni v odsotnosti niklja kvalitativno visokovredni fosfatni sloji. Pri fosfatiranju aluminij vsebujočih površin se je po predmetnem izumu zelo obneslo, kadar je raztopina vsebovala 0,01 do 3 g F‘/L in/ali 0,05 do 3,5 g/L vsaj enega kompleksnega fluorida. Po izumu vsebuje raztopina kot kompleksni fluorid (SiFe)² ali (BF₄)'.

Vsebnost nitrata po izumu na prednosten način optimira vzdrževanje konstantne nasipne mase. Nitrat dodajamo fosfatirni raztopini v obliki alkalijskih nitratov in/ali kationov, ki se nahajajo v sistemu, npr. kot cinkov nitrat in/ali HNO3. Ker tudi vodna raztopina brez nitratov daje dobre fosfatirne rezultate, je sam po sebi znan pospeševalni učinek nitrata v predloženem primeru zelo verjetno le podrejenega pomena. Kovinski ioni Mn²⁺, Ni²⁺, Cu²⁺in Co²⁺ se vgradijo v fosfatni sloj in izboljšajo oprijem laka in korozijsko zaščito. Prosti fluorid dodamo fosfatirni raztopini tedaj, kadar fosfatiramo kovinske površine obstoječe iz aluminija ali aluminijevih zlitin. Kompleksne fluoride dodajamo fosfatirni raztopini zlasti za izboljšanje rezultatov fosfatiranja na pocinkanih površinah.

Nalogo, na kateri je osnovan izum, rešimo nadalje z ustvaritvijo postopka za fosfatiranje kovinskih površin, pri katerih kovinske površine očistimo, zatem obdelamo z vodno, fosfat vsebujočo fosfatirno raztopino v času 5 sekund do 10 minut pri temperaturi 15 do 70 ^eC in končno izperemo z vodo. Ta postopek lahko izvedemo z enostavnimi tehničnimi sredstvi in z izredno varnim obratovanjem. Fosfatni sloji, ki jih proizvedemo po postopku, imajo konstantno dobro kakovost, ki tudi pri daljšem obratovanju fosfatirne kopeli ne pojema. Minimalni čas fosfatiranja je pri postopku po izumu manjši kot pri tistih znanih postopkih, ki delajo z malo cinka in z običajnimi pospeševalnimi sredstvi. Kot minimalni fosfatirni čas velja čas, v katerem je površina zvezno fosfatirana. Na presenetljiv način smo ugotovili, da se dajo parametri postopka, ki so se pri nemški patentni prijavi 196 34 685.1 izkazali kot prednostni, uporabiti na splošno tudi pri postopku tega izuma.

Po izumu je predvideno, da obdelava kovinskih površin s fosfatirno raztopino poteka z brizganjem, potapljanjem, brizganjem-potapljanjem ali valjanjem. Te delovne tehnike odpirajo postopku po tem izumu zelo širok in raznolik spekter uporabe. Po izumu se je izkazalo kot posebno prednostno, če ima za brizganje uporabljena fosfatirna raztopina masno razmerje Zn²⁺ proti P₂O₅ = 1:5 do 1:30, pri čemer znaša za brizganje potrebni čas 5 do 300 sekund in če ima za potapljanje uporabljena fosfatirna raztopina masno razmerje Zn²⁺proti P2O5 = 1:5 do 1:18, pri čemer znaša potreben potopni čas 5 sekund do 10 minut.

Po izumu je v mnogih primerih prednostno, da kovinske površine po čiščenju obdelamo z aktivirnim sredstvom, ki vsebuje titan vsebujoč fosfat. S tem podpiramo tvorbo zveznega, kristalnega fosfatnega sloja. Razen tega je po izumu predvideno, da kovinske površine po izpiranju, ki sledi fosfatiranju, poobdelamo s sredstvom za pasiviranje. Uporabljeha sredstva za pasiviranje so lahko taka, ki vsebujejo Cr, lahko pa so tudi brez njega.

Pri čiščenju kovinskih površin, ki je predvideno po postopku predmetnega izuma, odstranimo tako mehanske nečistoče kot tudi maščobe, ki se držijo, od površine, namenjene za fosfatiranje. Čiščenje kovinskih površin spada k znanemu stanju tehnike in se ga da prednostno izvajati z vodno-alkalnim čistilnim sredstvom. Smotrno je, da kovinske površine po čiščenju izperemo z vodo. Izpiranje očiščenih oziroma fosfatiranih kovinskih površin poteka bodisi z vodovodno vodo ali z razsoljeno vodo.

Po tem izumu je posebno prednostno, da nitrogvanidin vnesemo v vodno raztopino v obliki stabilne, vodne suspenzije. To poteka bodisi tako, da stabilna, vodna suspenzija vsebuje kot stabilizator slojni silikat, pri čemer uporabljamo slojne silikate [Mg6 (Si₇,4 ΑΙο,θ) O20 (OH)₄j Nao,6 x ΧΗ2Ο ali [(Mg54 Lio,6)(Si8 O20 (OH, F)₄] Nao,6 x ΧΗ2Ο, v množini 10 do 30 g/L suspenzije nitrogvanidina, ali pa jo izvedemo tako, da vsebuje stabilna, vodna suspenzija stabilizator, ki ostaja iz polimernega sladkorja in polietilenglikola, pri čemer znaša masno razmerje med polimernim sladkorjem in polietilenglikolom 1:1 do 1:3 in pri čemer uporabimo stabilizator v množini 5 do 20 g/L suspenzije nitrogvanidina. Z obema stabilizatorjema v suspenziji nitrogvanidina dosežemo na prikladen način, da ostane suspenzija več mesecev neizpremenjena in da je olajšano izločanje blata v fosfatirni kopeli. Z vnašanjem nitrogvanidina v fosfatirno raztopino v obliki stabilizirane suspenzije se izognemo hibam, ki izhajajo iz tega, da nitrogvanidin nastopa kot prašek in se da v tej obliki le težko enakomerno porazdeliti v fosfatirni raztopini. Suspenzije, ki so pripravljene ustrezno izumu, se dajo dobro prečrpavati in so stabilne preko 12 mesecev, to se pravi, da se nitrogvanidin tudi po daljšem času ne odseda. Suspenzije pripravimo tako, da v popolnoma razsoljeni vodi suspendiramo slojni silikat oziroma organski stabilizator in zatem umešamo nitrogvanidin.

Pri pH vrednosti 2 do 4, ki jo ima fosfatirna raztopina, suspenzija razpade in sprosti se fino porazdeljen nitrogvanidin, ki se raztopi.

Končno je po izumu predvideno, da sta raztopina po predmetnem izumu kot tudi postopek po tem izumu uporabljena za obdelavo obdelovancev pred lakiranjem, zlasti pred elektrostatskim potopnim lakiranjem.

Predmet izuma podrobneje pojasnjujemo v nadaljevanju, tudi na osnovi izvedbenih Primerov.

A) Definicije:

Razmerje Zn²⁺ : P2O5 se nanaša na celoten P2O5. Določitev celotnega P2O5 je osnovana na titraciji fosforne kisline in/ali primarnih fosfatov od ekvivalenčne točke primarnega fosfata do ekvivalenčne točke sekundarnega fosfata. S-vrednost podaja razmerje med prosto kislino, preračunano kot prosti P2O5, proti celotnemu P2O5. Definicija in določevalne metode za celotni P2O5 in prosti P2O5 so izčrpno pojasnjene v objavi W. Rausch »Die Phosphatierung von Metallen«, 1988, strani 289 do 304.

B) Parametri postopka:

Naslednje primerjalne in izvedbene Primere smo izvedli ob uporabi naslednjih stopenj postopka:

a) Površine kovinskih predmetov iz jeklene pločevine smo čistili in zlasti razmaščevali s šibko alkalnim čistilom (2% vodna raztopina) 6 minut pri 60 °C.

b) Nato je sledilo izpiranje z vodovodno vodo 0,5 minut pri sobni temperaturi.

c) Zatem je sledilo aktiviranje s tekočim aktivacijskim sredstvom, ki je vsebovalo titanov fosfat v teku 0,5 minut pri 50 °C.

d) Zatem smo fosfatirali pri okoli 55 °C v teku 3 minut s potapljanjem.

e) Končno smo izpirali z vodovodno vodo 0,5 minut pri sobni temperaturi.

f) Fosfatirane površine smo sušili v peči pri 80 °C v teku 10 minut.

C) Koncentrati za nastavitev fosfatirne raztopine:

Koncentrat I vsebuje z izjemo hidroksilamina in Cu²⁺ vse anorganske sestavine fosfatirne raztopine. Koncentrat II obstaja iz stabilizirane suspenzije nitrogvanidina. Koncentrat lil obstaja iz vodne raztopine hidroksilaminskih soli, hidroksilaminskih kompleksov ali hidroksilamina. Če potrebujemo Cu²⁺ vsebujočo fosfatirno raztopino, pride v poštev kot koncentrat IV koncentrirana raztopina Cu²⁺. Če je potrebno fosfatirati kovinske površine iz aluminija ali aluminijevih zlitin, pride kot koncentrat V v poštev raztopina, ki vsebuje spojine, ki tvorijo prosti fluorid. Fosfatirno raztopino po tem izumu pripravimo s pomešanjem vsakokrat potrebnih koncentratov I do V ob istočasnem dodatku vode. Pri daljšem mirovanju fosfatirne kopeli pride pogosto do delnega razpada hidroksilamina. Posledične izgube hidroksilamina nadoknadimo z dodatkom koncentrata III k fosfatirni kopeli. Kot vir hidroksilamina uporabljamo na znan način hidroksilaminske soli, hidroksilaminske komplekse ali hidroksilamin.

D) Izvedbeni in primerjalni Primeri;

Ustrezno parametrom postopka, navedenim pod B), smo fosfatirati dve enostransko pocinkani jekleni pločevini različne kakovosti (Z1 in Z2). Fosfatirna kopel je imela vsakokrat v Tabeli navedeno sestavo, pri čemer je celotna vsebnost P2O5 pri vseh Primerih znašala 12 g P2O5/L in pri čemer so imeli v Tabeli uporabljeni simboli naslednji pomen:

FS = prosta kislina GS = celotna kislina Zn = Zn²⁺, g/L NG = nitrogvanidin, g/L HA = hidroksilamin, g/L Cu = Cu²⁺, mg/L Mn = Mn²⁺, g/L

Fosfatiranje po primerjalnem Primeru 1 smo izvedli ob izključitvi pospeševalnih sredstev. Pri primerjalnem Primeru 2 je bilo prisotno samo pospeševalno sredstvo hidroksilamin, medtem ko smo pri primerjalnem Primeru 3 delali samo s pospeševalnim sredstvom nitrogvanidinom. Izvedbene Primere 4 in 9 smo izvedli v prisotnosti obeh pospeševalnih sredstev, pri čemer je bila koncentracija obeh pospeševalnih sredstev v območju, ki je prednostno po predmetnem izumu.

V Tabeli so navedene tako nasipne mase kot tudi dolžine robov kristalitov, ki se jih da doseči pri izvedbi Primerov 1 do 9. Ti podatki kažejo, da je pri primerjalnem Primeru 1, ki smo ga izvedli v odsotnosti obeh pospeševalnih sredstev po tem izumu, nastal fosfatni sloj z nezadostno kakovostjo, saj sta bili tako nasipna masa kot tudi dolžina robov kristalitov v fosfatnem sloju sorazmerno velika. Pri primerjalnih Primerih 2 in 3 smo dobili še sprejemljive nasipne mase kot tudi dovolj majhne dolžine robov kristalitov, tako, da lahko smatramo oba fosfatna sloja kot kar uporabna. Izvedbeni Primeri 4 do 9 kažejo, da ustrezno izumu lahko proizvedemo tako optimalne nasipne mase kot tudi izredno fino kristalinične fosfatne sloje. Izvedbeni Primeri 4 do 9 torej dokazujejo, da lahko proizvedemo po izumu fosfatne sloje z zelo visoko kakovostjo, in sicer pri uporabi zelo majhnih koncentracij nitrogvanidina in hidroksilamina v fosfatirni kopeli. Samo po sebi se razume, da so bili ustrezno Primerom 1 do 9 proizvedeni fosfatni sloji zvezni. Dolžine robov kristalitov, navedene v Tabeli, smo ugotovili na osnovi elektronskomikroskopskih slik posameznih fosfatnih slojev.

Claims

Patentni zahtevki

1. Vodna, fosfat vsebujoča raztopina za proizvodnjo fosfatnih slojev na kovinskih površinah iz železa, jekla, cinka, cinkovih zlitin, aluminija ali aluminijevih zlitin, značilna po tem, da vsebuje 0,3 do 5 g Zn /L, 0,1 do 2 g nitrogvanidina/L in 0,05 do 0,5 g hidroksilamina/L, pri čemer je S-vrednost 0,03 do 0,3 in masno razmerje Zn²⁺ proti P2O5 = 1 : 5 do 1 : 30.
2. Vodna raztopina po zahtevku 1, značilna po tem, da vsebuje 0,1 do 1,5 g nitrogvanidina/L.
3. Vodna raztopina po zahtevku 1 do 2, značilna po tem, da vsebuje 0,1 do 0,4 g hidroksilamina/L.
4. Vodna raztopina po zahtevkih 1 do 3, značilna po tem, da vsebuje 0,3 do 3 g Zn²⁺/L.
5. Vodna raztopina po zahtevkih 1 do 4, značilna po tem, da vsebuje 0,5 do 20 g NO₃7L.
6. Vodna raztopina po zahtevkih 1 do 5, značilna po tem, da vsebuje 0,01 do 3 g Mn²⁺/L in/ali 0,01 do 3 g Ni²⁺/L in/ali 1 do 100 mg Cu²⁺/L in/ali 0,01 do 3 g Co²⁺/L.
7. Vodna raztopina po zahtevkih 1 do 6, značilna po tem, da vsebuje 0,01 do 3 g F'/L in/ali 0,05 do 3,5 g/L vsaj enega kompleksnega fluorida.
8. Vodna raztopina po zahtevkih 1 do 7, značilna po tem, da vsebuje kot kompleksni fluorid (SiFg)² ali (BF4)’.
9. Postopek za fosfatiranje kovinskih površin, značilen po tem, da kovinske površine očistimo, zatem obdelamo z vodno, fosfat vsebujočo raztopino po zahtevkih 1 do 8 v času 5 sekund do 10 minut pri temperaturi 15 do 70 °C in končno izperemo z vodo.
10. Postopek po zahtevku 9, značilen po tem, da obdelava kovinskih površin s fosfatirno raztopino poteka z brizganjem, potapljanjem, brizganjempotapljanjem ali valjanjem.
11. Postopek po zahtevkih 9 do 10, značilen po tem, da ima za brizganje uporabljena fosfatirna raztopina masno razmerje Zn proti P2O5 = 1:5 do 1:30, in da znaša za brizganje potrebni čas 5 do 300 sekund.
12. Postopek po zahtevkih 9 do 10, značilen po tem, da ima za potapljanje

2+ uporabljena fosfatirna raztopina masno razmerje Zn proti P2O5 = 1:5 do 1:18, in da znaša potreben potopni čas 5 sekund do 10 minut.
13. Postopek po zahtevkih 9 do 12, značilen po tem, da kovinske površine po čiščenju obdelamo z aktivirnim sredstvom, ki vsebuje titan vsebujoč fosfat.
14. Postopek po zahtevkih 9 do 13, značilen po tem, da kovinske površine po izpiranju, ki sledi fosfatiranju, poobdelamo s sredstvom za pasiviranje.
15. Postopek po zahtevku 9, značilen po tem, da nitrogvanidin vnesemo v vodno raztopino v obliki stabilne, vodne suspenzije.
16. Postopek po zahtevku 15, značilen po tem, da stabilna, vodna suspenzija vsebuje kot stabilizator slojni silikat.
17. Postopek po zahtevku 16, značilen po tem, da kot stabilizator uporabljamo slojne silikate [Mg₆ (Si₇₄ ΑΙο,β) O20 (ΟΗ)₄] Nao,6 x ΧΗ2Ο ali [(Mg₅,4 Lio,6)(Si8 O₂o (OH, F)₄j Na₀,6 x XH₂O, v množini 10 do 30 g/L suspenzije nitrogvanidina.
18. Postopek po zahtevku 15, značilen po tem, da vsebuje stabilna, vodna suspenzija stabilizator, ki ostaja iz polimernega sladkorja in polietilenglikola, pri Čemer znaša masno razmerje med polimernim sladkorjem in polietilenglikolom 1:1 do 1:3 in pri čemer uporabimo stabilizator v množini 5 do 20 g/L suspenzije nitrogvanidina.
19. Uporaba vodne, fosfat vsebujoče raztopine po zahtevkih 1 do 8 in postopka za fosfatiranje po zahtevkih 9 do 18 za obdelavo obdelovancev pred lakiranjem.
20. Uporaba po zahtevku 19 za obdelavo obdelovancev pred elektrostatskim potopnim lakiranjem.